Novice

Dokumentiranje Straubovih del v Sloveniji

Del slovenske ekipe, ki so jo sestavljali Saša Dolinšek (konservatorka-restavratorka, RC ZVKDS), Valentin Benedik (umetnostni zgodovinar, dokumentacija, RC ZVKDS), Valentina Pavlič (umetnostna zgodovinarka, Univerza v Ljubljani) in Katra Meke (umetnostna zgodovinarka, Univerza v Ljubljani), se je v preteklih tednih odpravil po sledeh umetnostnih del Jožefa Strauba na današnjem Slovenskem ozemlju.

Kljub slabemu vremenu in nizkim temperaturam nam je uspelo pregledati, preučiti in dokumentirati stanje več kot polovice umetnin, ki so pripisane Jožefu Straubu. Večdnevni ogled terena je poleg Štanjela zaobjel kraje na Štajerskem, kjer se nahaja večina kiparjevih del. Obiskali smo Ptuj (ž. c. sv. Jurija, ž. c. in minoritska cerkev sv. Petra in Pavla), Podlehnik (p. c. sv. Marije), Spodnjo Polskavo (ž. c. sv. Štefana), Črešnjevec (ž. c. sv. Mihaela), Makole (ž. c. sv. Andreja), Laporje (ž. c. sv. Filipa in Jakoba), Kočno (p. c. sv. Egidija), Stoperce (ž. c. sv. Antona Puščavnika), Rogatec (ž. c. sv. Jerneja), Sladko Goro (ž. c. sv. Marjete in Marije), Celje (Marijina cerkev), Mozirje (ž. c. sv. Jurija), Dravograd (ž. c. sv. Janeza Evangelista) in Selnico ob Dravi (ž. c. sv. Marjete Antiohijske).

Dela, ki smo jih obiskali na tokratnem terenu, so Jožefu Straubu zgolj pripisana brez konkretnejših in obsežnejših študij. Zato je nujna ponovna revizija Vrišerjevih pionirskih ugotovitev in ogled del v njihovem primarnem kontekstu.

Pri takšnem delu je sodelovanje strokovnjakov različnih strok (umetnostna zgodovina, konservatorstvo, restavratorstvo) neprecenljivo in predstavlja tudi enega glavnih namenov pričujočega projekta. Takšen pristop po vzoru »tehnične umetnostne zgodovine« (technical art history) predstavlja interdisciplinaren pristop, ki je v tujini prisoten že nekaj časa in se kot najbolj strokovno primerna metoda v zadnjem desetletju vse bolj uveljavlja tudi pri nas. Umetnostnozgodovinske in kemijske raziskave skupaj s pridobivanjem podatkov o prejšnjih restavratorskih in spomeniškovarstvenih posegov predstavljajo ključno izhodišče za celostno obravnavo umetnine pa tudi za doseg čim bolj natančnih rezultatov in spoznanj. To pa omogoča tudi določitev najustreznejšega restavratorskega pristopa (1).

Na terenu je bilo poleg umetnostnozgodovinske analize in preverjanjem okoliščin in preslikav, ki so vidne s prostimočesom, vzetih nekaj vzorcev za kasnejšo kemijsko analizo. Stanje na terenu je pokazalo, da je bila večina Straubovih kipov in njihovega arhitekturnega konteksta večkrat preslikana, v nekaterih primerih pa je bilo zaradi ogroženosti same umetnine potrebno takojšnje oziroma čim hitrejše ukrepanje. Slabo stanje obeh Straubovih kipov v Štanjelu je zahtevalo urgentno ukrepanje, zato sta bila oba kipa prepeljana v Restavratorski center. Zagotovo bo treba v najkrajšem času poskrbeti tudi za kipe, ki jih je prizadela goba in ksilofagni insekti (npr. Podlehnik, Laporje).

V župnijski cerkvi v Makolah si je bilo možno ogledati tudi pred kratkim restavrirani oltar s kipi Jožefa Strauba.

Ker je stanje umetnin (površinska umazanija, večslojne preslikave, črvivost) v več primerih precej slabo, bi bilo v prihodnosti potrebno razmisliti tudi o vključitvi Straubove dediščine v nacionalni program restavriranja.

(1) Mateja Neža SITAR, Spomeniškovarstvena problematika restavriranja Quaglieve poslikave na oboku ljubljanske stolnice (doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani), Ljubljana 2016, pp. 341–361.