Novice

4. 11. 2019.

Predstavitev monografije v Münchnu

Predstavitev publikacije Tracing the Art of the Straub Family / Po sledeh umetnosti družine Straub je bila 24. oktobra 2019 na Bavarskem zavodu za zaščito spomenikov.

Predstavitev monografije v Münchnu je bila četrta po vrsti, in sicer je sledila predstavitvam v Gradcu, Zagrebu in Ljubljani. Poleg predstavitve monografije je program obsegal tudi obisk katoliške podružnične cerkve sv. Jurija v Bichlu. Veliki oltar iz leta 1753 je eno izmed štirih del J. B. Strauba, ki so bila podrobneje proučena v času trajanja mednarodnega projekta Tracing the Art of the Straub Family na Bavarskem. Raziskavo na oltarju, ki je potekala v marcu 2019, sta izvedla Lea Rechenauer (Akademija za likovno umetnost in oblikovanje v Stuttgartu, Konzerviranje in restavriranje slik in polihromacije) in restavrator Rupert Karbacher.

Kolegi iz Hrvaške, Slovenije in Avstrije so se ob 9:00 vkrcali na dva avtobusa ter se odpeljali izpred Bavarskega zavoda za zaščito spomenikov v Münchnu. Ob 10:00 je Rupert Karbacher napovedal predstavitev Lee Rechenauer, ki je o raziskavah na dveh velikih oltarjih sv. Jurija – v krajih München-Bogenhausen in Bichl – napisala magistrsko nalogo. Risba J. B. Strauba za veliki oltar v Bichlu namreč še vedno obstaja. Tako lahko primerjamo prvotno idejo in dejansko situacijo, ki kaže določena odstopanja. J. B. Straub ni bil le nadarjen kipar in uspešen poslovnež, pač pa je imel tudi odličen čut za iskanje najboljše rešitve v danih (arhitekturnih) pogojih. Lea Rechenauer je v 30-minutnem povzetku predstavila rezultate in ugotovitve svoje magistrske naloge. Predstavila je znana dejstva o nastanku oltarja ter njegova preoblikovanja iz časa 19. in 20. stoletja. Pred raziskavo so natančno proučili tudi obsežno dokumentacijo raziskav in restavriranj iz 1979-81, ki so jih naredili restavratorji Bavarskega zavoda za zaščito spomenikov. Analiza je pokazala, da so kolegi napačno interpretirali prvotni kontaktni prostor (brez polihromacije) med lesenim profilom na naslikanem ozadju oltarja, kakor tudi čas nastanka niše v zidu za oltarjem. Zaradi tega je zadnji del poslikan, kar je bilo rekonstruirano po odkritju treh delov zadnjega dela, ki so bili postavljeni med leseno arhitekturo velikega oltarja in steno prezbiterija. V tistem času je bila niša interpretirana kot dodatek restavratorskih del iz 19. stoletja. Zaradi tega so nišo med rekonstrukcijo v celoti zakrili. Natančne risbe v magistrski nalogi dokazujejo napačno interpretacijo in ponazarjajo spremembe, do katerih je prišlo v času med 1753 in 1981. Razloženi so tudi rezultati tehnoloških analiz lesenih delov in polihromacije.

Po povratku v München je bilo v Säulenhalle zavoda organizirano kosilo za sodelavce projekta. V ozadju so se predvajale fotografije terenskih ogledov in srečanj. Ob pol dveh popoldne je predstavitev monografije s pozdravnim govorom otvoril generalni konzervator in arhitekt, prof. Mathias Pfeil, direktor Bavarskega zavoda za zaščito spomenikov. Nato je Rupert Karbacher predstavil knjigo in njeno vsebino. Ob koncu so gostje prejeli sveže natisnjene izvode monografije.

Rupert Karbacher, Lea Rechenauer

Fotografije: Julia Brandt