Novice

28. 8. 2018.

Boj z zmajem: preiskave na dveh glavnih oltarjih Johanna Baptista Strauba

Raziskava glavnega oltarja v podružnični cerkvi sv. Jurija v München-Bogenhausnu predstavlja prvo v vrsti raziskav v bavarskih cerkvah. Lea Rechenauer, študentka konservatorstva in restavratorstva na Akademiji za umetnost in oblikovanje v Stuttgartu (Akademie für Kunst und Design in Stuttgart), in Rupert Karbacher, koordinator bavarskega projektnega partnerja, sta od 1. avgusta z zanimanjem preučevala dela Johanna Baptista Strauba ter poskušala razbrati podobnosti in razlike v njegovem opusu. Pridobljene rezultate bosta prediskutirali skupaj z drugimi člani projektne ekipe, z dr. Martinom Mannewitzom in diplomiranima restavratorjema Andreasom Müllerjem in Judith Schekulin.

Na podlagi arhivskih dokumentov vemo, da je oltar nastal med 1770 in 1773. Stroške v višini 550 fl je Straubu plačal August Joseph grof Toerring, lastnik dvorca v bližini cerkve. Toerringova oče in brat sta bila oba člana viteškega reda Sv. Jurija, zaradi česar je verjetno glavni oltar posvečen sv. Juriju. Oba stranska oltarja in prižnico je med 1774 in 1777 izdelal Ignac Günther (umre 1775), ki je med 1743 in 1750 delal v Straubovi delavnici. Güntherju je za delo plačal župnik Franz Georg Riedl.

Glavni oltar prikazuje sv. Jurija na konju v boju z zmajem. Sama arhitektura oltarja spominja gledališko kuliso. Ob osrednjem prizoru na vsaki strani stojita po dva stebra in en slop. Na plošči v ozadju za kiparsko skupino, ki je zaključena s polkrožnim lokom, so prikazana vrata z odgrnjeno zaveso skupaj s klečečim angelom na oblaku. Velika gloriola zakriva lok, ki povezuje para stebrov in oba slopa. Na vrhu odprtin daritvenega obhoda na levi in desni strani stojita kipa sv. Donata in sv. Irene. Nad njima na vrhu oltarja na vsaki strani stojita figuri Kristusa in Boga Očeta, kerubi in krilate angelske glavice pa so slikovito razporejene po oltarju. Tako oltar kot tudi skulpture so leseni in polihromirani.

Na začetku raziskave smo želeli ugotoviti, kateri deli oltarja so še originalni in zakaj so bili drugi deli predelani. Pri pripravah na zadnjo restavracijo, ki je potekala med letoma 1996 in 2000, je Oddelek za umetnost münchenske dieceze naročil zbrati arhivsko dokumentacijo, kar je skupaj z zgodovinskimi fotografijami in rezultati naših raziskav, omogočilo določiti število sprememb in izgub na oltarju. Ker je bilo treba vse raziskave opraviti in situ, so bile možnosti le-teh s tehničnega vidika omejene. Preiskave veziv z UV žarki pa so prinesla nova spoznanja. V 19. in 20. stoletju so oltar restavrirali štiri- do petkrat. V sredini 20. stoletja je bila odstranjena preslikava iz 19. stoletja, nanesen je bil pigmentirani vosek, ki so ga kasneje prav tako odstranili. Z vsakim restavriranjem se je spreminjala tudi struktura marmorizacije. Originalni lak so odstranili leta 1940. Presenetljivo je, da je kljub vsem tem intervencijam, še vedno mogoče videti površine z ohranjenimi originalnimi tehnikami pozlate in polihromiranih slojev iz 18. stoletja. Poleg tega lahko dodamo, da so mojstri oltar gradili in situ in ga poslikali na poseben in ekonomičen način, ki je skozi stoletja izginil is spomina kasnejših rokodelcev. Naslednji cilj te raziskave je predstavljalo dokumentiranje sledi originalnega dela J. B. Strauba in njegove delavnice, kar nam omogoča določitev tako njegove tehnike kot tudi orodja, ki ju je uporabljal pri delu. Po prvih začetnih ocenah, sta v München-Bogenhausen prišla prof. Volker Schaible in diplomirani restavrator Peter Vogel, vodja restavratorske delavnice na Akademiji za konservatorstvo in restavratorstvo v Stuttgartu, da bi se spoznala z našimi raziskavami. Ob tej priložnosti se je rodila tudi ideja, da bi gdč. Rechenauer izdelala magistrsko delo o preiskavah na dveh glavnih oltarjih Johanna Baptista Strauba – v Bichlu (1752) in Bogenhausnu (1773).

Rupert Karbacher in Lea Rechenauer