Novice

23. 4. 2018.

Poročilo o študijskem obisku Wiesensteiga 16. 04. 2018

Udeleženci: rest. R. Karbacher, dipl. rest. (FH) A. Müller, dipl. rest. (Univ) J. Schekulin (vsi BLfD München), J. Strobl, MA (Universität Wien)

V okviru dela na mednarodnem projektu »Po sledeh umetnosti družine Straub« so se člani manjše strokovne skupine iz Münchna in Dunaja, ki se ukvarja z Johannom Baptistom Straubom, odločili obiskati Wiesensteig v zvezni deželi Baden-Würtenberg – domovino Johanna Georga Strauba in njegovih petih sinov. Članica omenjene skupine, Julia Strobl, pripravlja doktorsko disertacijo o družini Straub in njeni umetnostni mreži z naslovom »Die Bildhauer Familie Straub – Ein europäisches Künstlernetzwerk des 18. Jahrhunderts«.

Projektni partnerji z Bavarskega deželnega urada za spomeniško varstvo (BLfD) so se v okviru obiska Wiesensteiga, ki so ga vsi udeleženci obiskali prvič, lotili strokovnih tehnoloških vprašanj, Julia Strobl pa je poskrbela za organizacijo in odprtost cerkva. Andreas Müller je o načrtovanem obisku obvestil tudi Oddelek spomeniškega varstva v Esslingu, Baden-Würtenberg.

Najprej so obiskali ž. c. sv. Marjete (S Margaret) v Hohenstadtu. Glede na starejše vire je bila prižnica v njej prenesena iz nekdanje romarske cerkve v Maria Dotzburgu blizu Mühlhausna, ki so jo porušili leta 1811. Danes neohranjen glavni oltar (1702), kot tudi omenjena prižnica (1714/15), sta dokumentirano delo Johanna Georga Strauba in njegovega brata Johannesa.

Izdelava mizarskega dela prižnice kaže na veščega mojstra. Relief na sprednji strani prikazuje cerkvenega očeta Gregorja Velikega. Oblika kartuše v rocaillu sledi izbočeni obliki same prižnice. Na levi strani krilati putto dviga papeško tiaro nad reliefom, na desni strani pa opazimo še en svetnikov atribut – škofovsko palico s papeškim križem, ki sega izven svojega okvirja.

Kvaliteta izdelave je presenetila vse udeležence študijskega obiska, še posebej zaradi same zgodnje datacije prižnice v prvi desetletji 18. stoletja. Strinjali so se tudi z oceno, da gre prej za delo akademsko šolanega kiparja, kot pa mizarja in pozlatarja.

Zatem so udeleženci obiskali romarsko cerkev Ave Maria v Deggingenu, kjer je Johann Georg Straub leta 1728 dokumentiran kot avtor pozlate nebeške glorije na glavnem oltarju, medtem ko je bogata dekoracija, vključno s kipi na glavnem oltarju, delo štukaterja Johanna Ulircha Schweizerja, katerega potomci še danes opravljajo enak poklic. Med restavratorskimi posegi leta 1976 so na steni za oltarjem odkrili napis: »Philiph Jacob: Straub in. Wisenstaug 1723« (Ziegler 1984). Philip Jakob bi v cerkvi lahko delal v okviru očetove delavnice, še preden je iz Weisensteiga odšel v München, na Dunaj in nazadnje v Gradec.

Cerkev sv. Cirijaka (S Cyriakus) je predstavljala najpomembnejši objekt študijskega obiska v Wiesensteigu. Načrte za stranske oltarje glavne ladje (1775) je izdelal Johann Baptist Straub, realizacijo pa je v večji meri izpeljal njegov pomočnik Jospeh Streiter do leta 1780. Delo Johanna Baptista sta le Križani z nekdanjega oltarja sv. Križa (1775) in kiparska skupina sv. Janeza Nepomuka (1739) na predeli oltarja sv. Jožefa. V zvezi s slednjo Peter Volk v monografiji iz leta 1984 navaja tudi zapis z grafitnim svinčnikom na notranji strani podstavka: »“Johannes straub Hat dises/bild gemacht anno 1739./den 4 Januarij“ [Johannes Straub je izdelal to/podobo leta 1739/4. januarja]«

Kipar je obdelal tako sprednjo kot tudi zadnjo stran figure. Danes viden frontalni del je pozlačen, zadnji pa pobarvan rumeno. Obodni profili podstavka so na zadnji strani odbiti. Posebej zanimive so okrogle odprtine v ustih obeh delfinov, ki se nahajata ob straneh podstavka. Strokovnjaki iz BLfD Judith Schekulin, Rupert Karbacher in Andreas Müller, so na podlagi opazovanja omenjenega in primerjave z drugimi kiparskimi deli v cerkvi, domnevali, da bi lahko šlo za bozzetto spomenika sv. Janeza Nepomuka ali vodnjaka, ki bi ga nato priredili novemu okolju v cerkvi leta 1775. Domnevi o možni adaptaciji pritrjuje tudi prazen prostor na desni strani kiparske skupine, ki bi jo verjetno lahko zapolnjeval danes manjkajoči drugi angel. Julia Strobl je za primerjavo pokazala kiparsko skupino, kjer svetnika v nebo dvigata dva angela (Dunaj, Belvedere, inv. 8285).

Na podoben način je bila izdelana tudi kiparska skupina sv. Alojzija Gonzage, ki jo je J. Streiter naredil za nasproti stoječi stranski oltar leta 1775. Na oblaku klečečega sv. Alojzija sta na obeh straneh podpirala angela v devocionalni drži. Danes na tem mestu stoji kip patrona sv. Cirijaka, razlog za umik Streiterjevega dela pa danes ni znan. Na predeli prvega stranskega oltarja na levi strani glavne ladje je bilo opaziti še kvalitetno delo Sedečega Kristusa, ki ga Volk v omenjeni monografiji ne omenja.

Zatem je skupina obiskala še pokopališko kapelo sv. Leonarda (S Leonhard). Delo Johann Georga in njegovega brata Johanna je v njej dokumentirano v letih 1737/38. Mizar Johannes je izdelal arhitekturni del lesenega velikega oltarja, Johann Georg pa je poskrbel za kiparski del na oltarju in izdelal tudi Križanega. Kvaliteta kipov je vidno slabša od tistih iz Hochenstadta. Tako bi bilo potrebno prižnico v Hochenstadtu, ki je tradicionalno pripisana starejši generaciji družine Straub, postaviti pod vprašaj, s čimer so se strinjali tudi vsi udeleženci študijskega obiska.

Besedilo: Rupert Karbacher in Julia Strobl

Literatura:

Fotografije: J. Strobl, 2018